Do ideje sem prišel, ko sem razmišljal o odnosu ljudi na podeželju do kulture. Spomnil sem se potujočih trgovin, ki potujejo po vaseh, in si rekel: kaj pa, če bi naredil tako tudi z galerijo?

In sem se odpravil – s sliko na strehi svojega avtomobila. Podal sem se v odročne hribovske vasice, od koder se ljudje odpravijo v dolino v glavnem samo takrat, kadar morajo k zdravniku.

In potem gre tako: jaz jim kažem svoje slike, oni pa jim iščejo naslove. Sam svojih abstraktnih slik namreč ne poimenujem. Na tak način sem dobil tudi po 20 različnih imen. Ljudje vsakič jasno povedo, da jih moti, ker na sliki ne vidijo in ne razumejo motiva, a priznavajo, da so jim vseeno všeč, ker z izbranimi barvami izražajo optimizem. Nato se pogovarjamo. O barvah in motivu. Razložim jih, da je motiv zadnja stvar, ki je pri mojih slikah pomembna, in se razumemo.